PRILOŽNOSTI

 

Življenje je ena taka hecna reč. Nenehno nas nekaj žoka. Seveda se lahko zapremo v varno lupinico in to žokanje pridno ignoriramo in veselo ždimo dalje ter se intenzivno pretvarjamo, da smo zadovoljni sami s seboj in s svetom okoli sebe. Ali si pa upamo prepoznavati priložnosti, sprejeti izziv in iti dalje. To pomeni, da pustimo za seboj varnost znanega in z zaprtimi očmi skočimo v neznano. Okolica seveda tuli in vrešči na vse pretege, jih skrbi zate, se jim zdiš trapast, nepremišljen, neodgovoren. Gre tukaj za iskreno skrb ali za zavist, ker si sami ne upajo?

Sama sem bila ob zadnji odločitvi priča kar precej raznolikim odzivom. Največkrat sem slišala, da sem trapasta, ker zapuščam varnost državne službe za odhod v privatno firmo. Ja, tu imam na videz varno službo z redno plačo. Samo, ljudje božji, učim latinščino. To pomeni, da ta trenutek nimam polne zaposlitve kot učiteljica, ampak se poleg poučevanja ukvarjam še z organizacijo šolske prehrane. Cel žur. Ogromno dela, ki me niti slučajno ne veseli. Vsako leto bo koncu šolskega leta sem na prepihu. Koliko dijakov bo vzelo latinščino na maturi? Koliko jih bo vpisanih? Lahko se zgodi, da ni prvih letnikov in ni nikogar na maturi. In pristanem na desetih urah. Dopolnjevati ne morem nikjer. In pristanem na kahli, dobesedno. Lahko pač klasične gimnazije kar naenkrat ni več. In sem spet na kahli. Tako da tudi če imam pogodbo za nedoločen čas, to v bistvu ne pomeni varnosti na dolgi rok, ampak vsakoletno prepišno situacijo. Seveda nanjo lahko vplivam tako, da delam dobro (ali da mislim, da delam dobro), ampak na odločitve učencev in dijakov ne morem vplivati. To je stresno. Kdor je kdaj delal z ljudmi, ve, da je tudi delo z ljudmi lahko zelo stresno. In občasno tudi nehvaležno. Se mi zdi, da čedalje bolj. Veliko je tudi lepih trenutkov, ki se jih bom rada spominjala. Ampak tako pač je. Poleg tega si niti na tem mestu ne želim podoživljati trenutkov letošnjega maja in junija ter septembra, ki so mi resno omajali vero v to, da so ljudje dobri. Trenutno minuse veliko težje prenašam kot cenim pluse. Odzivi kolegov so bili različni. Nekateri sploh ne govorijo več z mano, druge kar naenkrat skrbi, kako bom preživela. Tretji vzklikajo, kdo bo pa zdaj z nami to delal in naredil ono in poskrbel za tretje. Redko kdo mi privošči in iskreno želi srečo in uspeha v novem delovnem okolju. In redko kdo pravi, da ga lahko še pokličem oz. da se bo oglasil, ko bo v Ljubljani. Malo sem žalostna, ampak presenečena pa v bistvu nisem. V takšnih situacijah se namreč pokaže, kdo je Človek in kdo Prijatelj.

Verjamem, da sem se v tem trenutku odločila prav. Kdaj drugič bi se drugače. Ampak tako pač je. Nova služba je nov izziv in nova priložnost. Veselim se je.