ŠOLSKI SISTEM

Gloria discipuli, gloria magistri.

Slava učenca je slava učitelja.

Precej let sem bila učiteljica. Tovarišica, gospa profesor, učiteljica, saj ni pomembno. Stala sem za katedrom osnovnih, srednjih strokovnih šol in gimnazij. Recimo, da sem kar dobro izkusila naš šolski sistem z obeh strani.

Uravnilovka

Pri nas je šolski sistem, vsaj pri učiteljih, naravnan na to, da smo vsi enaki. Nekateri bolj kot drugi, nekateri pa manj, če si lahko dovolim malo humorja in parafrazo znamenitih pujsov iz Živalske farme. Ni pomembno, kaj v razredu počneš, kaj dijake naučiš, kako jim popestriš pouk, jim približaš snov. Ni pomembno, kaj delaš še poleg pouka, da bi dijake zanimiral in jim ponazoril tisto, o čemer je bilo govora v razredu. V bistvu je pomembno samo to, da so vsi papirji urejeni in da s(m)o učitelji lepo tiho, pripravljamo dijake po ustaljenih predpisanih programih, da ti nekje okoli 85 % naredijo maturo (ali druge zaključne izpite). In da damo mir in smo do nezavesti in še čez hvaležni za drobiž, ki ga država nakloni petega v mesecu in mu pravi plača. Zahteve od vsepovsod so velike, tudi zahteve večine učiteljev do samih sebe so ogromne. A odlični učitelji, ki so po pravilu tudi izjemni ljudje in strokovnjaki na svojem področju, so vse premalo nagrajeni. Izenačeni so s tistimi, ki jim je učiteljevanje služba in jim dol visi za vse. Delajo po programu, zahtevajo, kar morajo, pa še tega ne vedno. Kaj pa od vsega tega odnesejo dijaki, pa niti ni tako pomembno. Poklic učitelja je presneto zahteven. Morali bi uvesti nek mehanizem, s katerimi bi dobre učitelje stimulirali k še boljšemu delu in k bolj inovativnem pristopu. In jih nekako tudi nagraditi, da bi ostali v šoli in ne bi ob prvi možnosti izkoristili boljšo priložnost. Globoko sem prepričana, da je lahko dober učitelj samo tisti, ki je s srcem pri stvari in ki je odgovoren do svojega dela. Seveda tak učitelj dela na etični pogon, a ga je vendarle treba tudi nagrajevati in vzpodbujati, da s takim delom nadaljuje.

Zahteve dijakov

Dijaki si po mojem mnenju zaslužijo le najboljše od učitelja. Kar pomeni, da jim je ta dolžan dobro razlago, korektne odnose, poštena pravila v razredu in jasne zahteve. Vse to (pa še kaj verjetno zraven) je tisto, kar sestavlja avtoriteto. Besedo moramo razumeti v osnovnem pomenu – auctoritas namreč pomeni ugled. Tega je pa težko doseči. Kljub temu pa nekateri dijaki zahtevajo veliko. V bistvu veliko preveč. Navajeni so, da se svet vrti okoli njih in zaradi njih. Imajo pravice, dolžnosti pa ni v njihovem slovarju. Zato se je treba ves čas dogovarjati in jim vcepljati občutek odgovornosti do sebe, do svojega dela in do drugih. Pa jih navajati na timsko delo s sošolci. Pa da je treba delati in se učiti tudi tisto, kar jim ne diši. Življenje namreč ni potica – čeprav naša bodočnost rada misli, da je. Veliko mladih je danes precej prepuščenih samih sebi. Dostikrat morajo učitelji biti tudi njihovi zaupniki, kažipoti ali, če se smem izraziti bolj pesniško, njihove skale v nevihtnem morju. To ni nikjer zapisano, nikjer zahtevano. A vendarle, naj dijaka učitelj pusti na cedilu? Lahko ga, vendar ga dober učitelj ne bo, saj je le ta tudi človek z glavo in srcem na mestu. Poleg vseh priprav in poročil dobrega učitelja izčrpavajo še težave dijakov v šoli, tudi do njihovih težav doma ne more ostati ravnodušen. Čustev in ljudi se ne da kar enostavno izklopiti in nanje pozabiti.

Zahteve staršev

Saj nič ne rečem, nekateri starši so zlati, sodelujejo, spremljajo svoje otroke, jim pomagajo in jim stojijo ob strani. Jih tudi sem in tja brcnejo v ta zadnjo, če je to potrebno. Kakšni starši pa vidijo samo otrokov prav; in se ravnajo po načelu, da ima njihov otrok vedno prav, tudi (ali še posebej takrat), ko nima. Dokler je otrok pozitiven in brez sumljivih izostankov, jih ni na spregled. Ko pa kakšna malenkost zagusti, jih seveda ni nikjer. Ob neizogibni katastrofi v smislu ocen, ki se gibljejo med nič in ena, pa tulijo, cvilijo, vpijejo. Kriv je seveda učitelj, ki je delal vse, samo tistega ne, kar bi moral. Tudi kakšno inšpekcijo pokličejo nad glavo neposlušnega učitelja in vodstva, ki tako nesposobno lenobo vzdržuje. Prav vsi starši pa pričakujejo, da bo v vseh šolah za otroka dobro poskrbljeno – v izobraževalnem in vzgojnem smislu. Kar je tudi prav. In kar nalaga na učiteljeva ramena še dodatno breme.

Zahteve troedinega ministrstva

Seveda tudi troedino ministrstvo pričakuje. In zahteva. Pa odloča po svoji lastni vesti (me je že strah). Pričakuje stalno strokovno usposabljanje učiteljev. Preko Zavoda za šolstvo nalaga vedno nove in nove posodobitve in naloge. Seveda ni dovolj, da smo ždiš na seminarju, oddajati moraš poročila, izvajati delavnice v razredu, oddajati poročila, kako si oddal poročila in podobno. Saj ne rečem, to je nadvse potrebno – ostati v stiku z napredkom stroke in z novimi didaktičnimi in pedagoškimi spoznanji. Ampak posodabljanja (mnogokrat samo zaradi posodabljanj), pa uvajanje novosti, pa projekti takšni in drugačni. Kljub ukaželjnosti in pripravljenosti za spremembe je včasih vsega preveč.

Potem pa pride recesija in ministri sklenejo, da bojo varčevali. Okej, bojo varčevali pri plačah vseh. V redu, kupimo. Potem se kar naenkrat odločijo, da bodo krčili oddelke. Seveda od danes na včeraj. Povečajo delavno obveznost (kar pomeni, da bo imelo veliko število učiteljev manj kot 100 % obveznost in s tem manjše plače). Zelo rada bi videla kakšno analizo, po kateri so sprejeli sklepe o zmanjšanju oddelkov. Čemu še dodatno obremenjevanje učiteljev? Da bodo ja še tisti, ki se jim ljubi delati v razredu, spokali in šli krave past? Tega ravnanja res ne razumem. Pri najboljši volji ga ne. Če se je troedini minister odločil, da bo manjšal gimnazijske oddelke državnih gimnazij, okej, bo pač pospeševal vpis na tehnične in strokovne šole. Kako pa naj potem pojasni povečanje oddelkov na polprivatnih gimnazijah? Z uravnoteženjem vpisa? Pa saj nismo s hruške padli. Zgodovina nas uči, da se sprememb ne uvaja čez noč (če se jih, ljudstvo ponori). Če se že grejo take spremembe, naj jih podkrepijo z analizami in argumenti. In jih uvajajo počasi, ne pa čez noč. Naj si začrtajo vizijo, načrt in gremo. Takšno ravnanje že zelo zaudarja po totalitarizmu. Od demokracije je ostal samo še en švohoten d. Pa še ta se zelo kilavo drži.

Takšno ravnanje s tistimi, ki smo jim zaupali naše otroke, se mi zato zdi skrajno neodgovorno in nedopustno. Dragi (bivši) kolegi, želim vam mirne živce, trezne glave in dobre ideje, da boste lahko zdržali in zmagali v takšnih razmerah. Predvsem pa želim, da bi tisti, ki vas morajo poslušati na strani vladajočih elit, ne imeli zeljnatih glav. Verjamem v vas in vam želim vse dobro.